Kilimanjaro 2023 - Suzana Komperšak, Planinsko društvo Naveza

Človek sanja, upa, verjame, ima želje in ima cilj…

Leta 1989 sem prvič stala na Triglavu in od takrat so mi gore postale prostor, kamor se umaknem, kjer si napolnim baterije, kjer  se umirim, ko na vrhu počasi vdihnem in pogled, ki mi sega tam čez gore, ta mi daje prijeten občutek. Po 30 letih pohajkovanju po gorah mi je bilo leta 2018 dano, da sem stala na Mont Blancu, 4880 m visoko. Tam zgoraj; srečna in zadovoljna, se mi je prikradla misel ali se da še više proti nebu?

Čas je tekel; služba, delo, skrbi, obveznosti… Dokler s prijateljico Melito spet ne delava planov, kam pa jo bova drugo leto mahnile? In tako sva našli cilj – Kilimanjaro, vrh Afrike. Sledilo je načrtovanje, prilagajanje v službi, treningi. In na to potovanje se je bilo treba pripraviti tako fizično, kot psihično.

In prišel je januar 2023. Skupina 15 planincev se nas je zbrala na Brniku in naša dogodivščina se je preko Istanbula, začela v Tanzaniji.

In pričakal nas je temperaturni in kulturni šok. Prišli smo iz zime v poletje in iz Evrope v Afriko, kjer smo se organizirani Slovenci morali naučiti »Pole, pole«, počasi, počasi. Bo že, enkrat, počasi…

Naša pot v Kilimanjaro National parku se je imenovala Marangu route. Pot nas je vodila mimo treh gorskih koč, Mandara hut na 2720 višinskih metrih, Horombo hut na 3720 m in Kibo hut na 4720 m. Pot je zelo slikovita in poteka po več vegetacijskih območjih, od tropskega, preko afro -alpske vegetacije, visokogorske puščave do polarnega območja.

Pot od vstopa v Narodni park na višini 1990 m je potekala najprej po tropski poti, nato so se drevesa umaknila nižji vegetaciji, na višini 4000 m je postala pokrajina podobna puščavi. Pot se je nežno vzpenjala, bila je prijetna, lahka, polna pogovorov in vznemirjenja. Skupino je spremljalo 28 domačinov, vodnikov, kuharjev, nosačev. Vsi so imeli nalogo, da nesejo našo prtljago, hrano, da nam pomagajo, da bi nas čim več osvojilo goro. V vsaki koči smo imeli obilen zajtrk in še bolj obilno večerjo. Čez dan pa smo dobili »lunch« pakete, za dve malici ob poti. Njihova hrana je okusna, dobra, ob njej nisem imela nobenih prebavnih težav. Vsa skupina je spala na skupnih ležiščih, seveda v kočah brez kurjave, zato so nam naše spalke, ki držijo temperaturo  minus 23 stopinj Celzija, prišle še kako prav.

Čudovito razpoloženje celotne skupine se je v koči Kibo hut na 4720 m umirilo. Višina, mraz in pričakovanje je naredilo svoje. Po večerji, ob 20 uri je sledilo spanje do 23 ure in ob polnoči se je začelo tisto, zaradi česar sem se odpravila na pot.

Noč, tema, mraz… In začnemo hoditi. Vse dni me je vodnik postavil prvo v vrsto, češ, da imam ustrezen tempo… torej počasen… hi hi.

Pole, pole… še bolj počasi, zelo je hladno, naporno postaja, zrak se redči, začenja boleti glava, v želodcu se naredi kepa, bruham, hodim in  hodim. Ob vsaki pavzi pogledam nazaj, pogledam skupino, vsem je težko, naporno, spijem čaj in že glavni vodnik: «Suzana, we are going, go, go, moving…« In gremo, spet počasi! Hrib je strm, v daljavi, tam spodaj vidim odsev luči v vaseh, gledam gor v zvezde. Noge postajajo težje, malo se mi vrti… a to je torej… ta višina, ko se telo začne upirati, ko bi telo hotelo odnehati, ker je težko! A ne bom, grem naprej, kot tolikokrat v življenju!

Skupina pride ob 6 zjutraj na prelaz Gilmans point na 5685 m višine, ko zagledamo vrh. Tam pred nami je, daleč in neskončno blizu, skoraj ravno izgleda, samo 200 metrov višine.  V naših hribih je to lahek sprehod. Hodim, ne sedem več, samo naprej še grem. Po vsakih 10 korakih se ustavim, se naslonim na palice in diham. Diham, lovim zrak! V dolini je dihanje samoumevno, tam zgoraj, pa začutiš, kaj pomeni življenje, kaj pomeni dihati!

In stojim na VRHU! Kilimanjaro 5895 metrov visoko.

Srečna, ponosna, zadovoljna! Diham počasi. Po slikanju sedem, počakam na skupino in uživam v trenutku. Kar sedim, želim zaobjeti ta pogled, namreč, na tej celini ni višje gore! Po licu mi spolzi solza sreče, ne zebe me več, ni mi več slabo, samo je čas, ki se je ustavil!

Šest dni smo preživeli na gori, prehodili smo 70 km in naredili 4300 višinskih metrov. Čudovito popotovanje, ki mi bo ostalo za zmeraj v spominu. Sem izredno hvaležna, da mi je bilo dano, da sem zmogla! Življenje je sestavljeno iz mnogih mozaikov in eden teh mozaikov v mojem življenju je Kilimanjaro.

In za konec… Nikoli pred leti si nisem mislila, da bom jaz, neko navadno dekle, iz Ptuja, stala na vrhu Evrope in Afrike! A moja hribovska prijateljica mi modro pove: «Ovire si delamo v glavi. Vstani, naredi prvi korak in hodi! Če ne boš poskusila, nikoli v življenju ne boš vedela, ali zmoreš!«

In res, v življenju hodimo vsak po svoji poti, a bodimo pogumni in poskusimo, če ima kdo kakšno skrito, tiho željo…

Že več let smo se prijatelji pogovarjali in dogovarjali o vzponu na to prelepo goro,vendar nam je vedno nekaj preprečilo ta podvig; ali vreme ali čas tako, da nam je sedaj končno uspelo uskladiti termin in tudi vreme nam je služilo.

Za vzpon smo se odločili rano zjutraj, zato smo že prvi dan v večernih urah prispeli v Aljažev dom v Vratih.

Dom je bil zaseden do zadnjega kotička tako, da je bilo zelo živahno. Ogromno je bilo Čehov kar en avtobus Poljakov, Nemcev in Angležev, srečali pa smo tudi Ptujčane. Po večerji in klepetu ob zlatorogu ter načrtih za naslednji dan smo se odločili, da kar rano gremo k počitku, saj nas drugi dan čaka naporna in dolga pot po žgočem soncu.

Noč je hitro minila in že je bila ura štiri, ko smo se po tihem pripravili za turo, pospravili za sabo ter že korakali z lučkami skozi gozd. Ker je bila še trda tema in še kar prijetno hladno, smo se kar hitro vzpenjali. Po dobri uri in pol se je že pričelo svitati tako, da smo ugasnili baterije ter se znašli že izven gozda v ruševju. Po kratkem postanku so nas že pozdravili prvi sončni žarki ter nas opozorili, da bo dan zelo vroč. Ko zapustimo ruševje stopamo po gruščnati poti in pazimo, da je korak trden in siguren, saj je zima bila zelo dolga in je bilo na poti ogromno drobirja in tudi večjega kamenja, zato smo morali paziti na vsak korak.

PD Naveza je v letu 2012 organiziralo pohod po Dolomitih. Pohod je bil zamišljen v dveh skupinah po lažji in zelo zahtevni poti. V sredini poletnih počitnic in dopustov se je v Dolomite podala manjša skupina zanesenjakov. K naši odpravi so se z veseljem pridružili člani PD Hakl iz Trojice. Našo pot smo pričeli na Ptuju, od koder smo se odpeljali proti Ljubljani, kjer smo pobrali še ostale člane odprave, naš skupni cilj pa je bila Tofana di Rozes. Zaustavitev in obvezno pitje jutranje kavice smo opravili v Jesenicah napolnili kombi in se podali proti Kranjski Gori, Trbižu in Italiji. Po predstavitvi članov odprave in veselem pogovoru o planinah je pot hitro minila, saj smo ob tretji uri zjutraj bili že krepko med Italijanskimi vršaci. Okrog sedme ure zjutraj smo si že ogledovali Cortino, mondeno mesto alpskega smučanja, proge za svetovni pokal, okrog Cortine pa same vabljive tri tisočake ter druge manj zahtevne poti na vrhove.

Po dolgoletnih željah se nam je vodnikom PD Naveza končno uspelo udeležiti odprave na Belo Goro – Mont Blanc (4810m), ki jo je organiziralo PD Naveza Videm pri Ptuju.

Priprave so potekale že v letih 2007 in 2008, saj je za takšen podvig potrebna vrhunska kondicija in premagovanje pomanjkanja kisika. Z društvenim prijateljem Brankom Forstneričem sva tako bolj intenzivno pričela kondicijske vzpone v letošnjem letu 2008.

Poleg rednih pohodov, ki sva jih vodila v PD, sva za svoj aklimatizacijski vzpon izbrala 3798 m visoki GROSSGLOCKNER, na katerega sva se povzpela 26.06.2008. Ta zelo zahteven vzpon nama je uspel v dveh dneh.

Za priprave  in aklimatizacijo  odprave na Mont Blanc je Grossglocner najbližja in najbolj zahtevna tura v naši bližini. S prijatelji smo se na zelo zahtevno turo pripravljali  kondicijsko vse leto, Grossglocner pa je bil naša že dolgoletna želja, le odločiti se je bilo potrebno, kdaj stopiti nanj in ga osvojiti.

Za turo na Grossglocner smo določili datuma 25. in 26. junij. Mala skupinica se je v ranih jutranjih urah odpravila na pot proti Karavanškemu predoru v smeri Lienza in naprej proti vasi Kalsu. Megleno in deževno vreme nam ni dajalo veliko upanja, da bo v Avstriji lepše vreme in da nam bo podvig uspel.

Po posvetovanju smo se vodniki odločili, da letos našim pohodnikom pokažemo malo drugačne gore od naših Dolomitov. Tako je bil planiran za 18. avgust 2007 pohod v Italijanske Dolomite. Seveda so priprave za to dolgo in naporno turo trajale že od začetka leta. Evidenčnih prijav je bilo za veliki avtobus, vendar so se prijavljeni nenehno odjavljali in prijavljali, tako da je bilo končno število 30 članov.

Kot je bilo dogovorjeno in razvidno iz vabila – plakata, smo krenili na našo dolgo pot ob drugi uri zjutraj. Na avtobusu smo pričeli veselo kramljati, nekatere pa je prijel še spanec.
Z novejšim avtobusom je bila vožnja zelo prijetna in tako smo hitro prečkali mejo med Slovenijo in Avstrijo.