Še par kilometrov proti prelazu Passo Pordo in že smo stali na parkirišču pred kočo Dibona 2037 m visokim našim izhodiščem za turo. Tukaj smo pozajtrkovali in se opremili za naporno pot. Po uri hoda po melišču in v ključih smo prispeli do vstopa na naš cilj Tofano di Rozes. Nadeli smo si samovarovalne komplete, čelado,pasove in luči, kajti pot smo pričeli skozi teman tunel iz prve svetovne vojne. Po dobre pol ure vzpenjanja po stopnicah in gladki navpični potki smo spet zagledali dnevno svetlobo in si malo oddahnili. Po gruščnatem melišču smo se spustili zelo nizko do našega resnega vstopa v ferato, kjer je bila velika tabla z napisom Ferata Giovanni Lipella, dolga in naporna tehnično zahtevna plezalna pot, ki sodi v skupino najodličnejših ferat v Dolomitih. Ob dobro napetih jeklenicah preplezamo prvi skalni prag in prečimo levo do navpične stopnje, ki je zelo izpostavljena in je bila najtežje mesto v spodnjem delu poti. Prispemo na široko polico Tri Dita (trije prsti), na kateri se odpočijemo in si vzamemo kratki premor. Tu je tudi odcep po lažji in krajši poti do koče Rif. Giussani kjer imamo rezervirano spanje do nje pa je še kar nekaj hoje.
Po kratkem odmoru mi seveda pot nadaljujemo desno, kjer nas napis na skali Cima (vrh) usmeri v zgornji del najbolj zahtevne ferate in jaz v šali rečem, da bič poči na koncu seveda, Italijani zelo radi naredijo najzahtevnejši in naporni del prav proti koncu ferate. Morali smo se vsi izkazati iz kakšnega testa smo, saj je vrnitev v lažji del praktično nemogoč in lahko plezamo le še samo naprej. Odlična varovala omogočajo napeto, izpostavljeno, a naporno plezanje po steni do strehe navpično do izstopa na grebenu 3027m, kjer je tabla posvečena graditelju poti Giovanniju Lipelli. Tukaj nenadoma začutimo tisti težko opredeljivi dih tri tisočaka in vse tisto, kar je povezano s takšno višino. Tukaj si privoščimo spet kratki oddih ter se pripravimo na zadnji del vzpona na vrh. Do vrha še nas loči dobre pol ure hoje po gruščnatem zmerno strmem pobočju. Ker nam megla zakriva vrh pogledujemo na višinomer, koliko je še do vrha saj si ga po več kot sedmih urah plezanja res že želimo in naenkrat se meglica razkadi in pred nami se pokaže železni križ, ki označuje vrh. Vsi presrečni si čestitamo in se objamemo, saj je za nami izreden podvig ne toliko višina, saj nas je večina bila že preko 4000 m ampak tehnično zahtevna in fizično zelo naporna plezalna ferata. Med nami so bili tudi takšni, ki še niso okusili višin tri tisočaka, zato je sledil obvezni krst, ki sva ga opravila jaz kot izvršitelj vročih, Ida kot botra, Drago kot predsednik komisije in Brane kot fotograf za dokazno gradivo.
Ker vreme ni bilo lepo sončno, ampak oblačno in je kazalo na bližnjo grmenje in dež smo se kar na hitro poslikali za dokaz in spomin ter se pričeli spuščati proti koči Rif. Giussani. Pot proti koči je bila zelo strma in zgruščnatna tako, da smo napredovali zelo počasi, saj smo bili tudi že malo utrujeni. Po dobri uri sestopa do koče smo si oddahnili, čakale so nas dve lepo opremljene sobe, kjer smo odložili težke nahrbtnike, preoblekli od znoja mokra oblačila ter se posvetili obilni večerji ter odličnim odprtemu pivu.
Beseda je ves čas seveda tekla o uspešno opravljeni turi o načrtih za prihodnje ture in tako je minil čas v dobri družbi za zaslužen počitek. Zjutraj smo se vstali popili kavico poravnali račun prejšnjega dne ter se odpravili po južnem pobočju po široki mulatjeri do koče Rif.A. Dibona. Seveda nam je ostalo ogromno hrane, ki smo jo sedaj pridno pospravljali v lačne želodce. Pospravimo opremo in se pripravimo na odhod proti domu.
Želja vseh nas je bila, da si ogledamo Cortino d Ampezzo, mondeno mesto lepih lesenih hiš z ogromno cvetja na oknih in balkonih, kar je še posebno presenečalo in veselilo našo Nino. Po kratkem sprehodu in ogledu Cortine smo pot nadaljevali po krasni dolini proti Avstriji, po kateri so nas z obeh strani spremljali tri tisočaki v krasnem sončnem vremenu, kjer smo imeli postanek za izredno dobro kosilo pri stari gostilni pod kostanji.
Še nekaj kilometrov in že smo se zapeljali skozi Karavanški predor. Okrog šestih zvečer smo že parkirali na bencinski črpalki ter se poslovili drug od drugega z zahvalo in željo, da še takšne podvige večkrat ponovimo.
Tudi jaz se kot organizator zahvaljujem vsem udeležencem, posebej še našemu enkratnemu šoferju Dragotu za prijetno vzdušje, požrtvovalnost in prijateljstvo, saj se takšne ture drugače ne da izpeljati.
Danilo Milošič