Kilimanjaro 2023 - Suzana Komperšak, Planinsko društvo Naveza
Človek sanja, upa, verjame, ima želje in ima cilj…
Leta 1989 sem prvič stala na Triglavu in od takrat so mi gore postale prostor, kamor se umaknem, kjer si napolnim baterije, kjer se umirim, ko na vrhu počasi vdihnem in pogled, ki mi sega tam čez gore, ta mi daje prijeten občutek. Po 30 letih pohajkovanju po gorah mi je bilo leta 2018 dano, da sem stala na Mont Blancu, 4880 m visoko. Tam zgoraj; srečna in zadovoljna, se mi je prikradla misel ali se da še više proti nebu?
Čas je tekel; služba, delo, skrbi, obveznosti… Dokler s prijateljico Melito spet ne delava planov, kam pa jo bova drugo leto mahnile? In tako sva našli cilj – Kilimanjaro, vrh Afrike. Sledilo je načrtovanje, prilagajanje v službi, treningi. In na to potovanje se je bilo treba pripraviti tako fizično, kot psihično.
In prišel je januar 2023. Skupina 15 planincev se nas je zbrala na Brniku in naša dogodivščina se je preko Istanbula, začela v Tanzaniji.
In pričakal nas je temperaturni in kulturni šok. Prišli smo iz zime v poletje in iz Evrope v Afriko, kjer smo se organizirani Slovenci morali naučiti »Pole, pole«, počasi, počasi. Bo že, enkrat, počasi…
Naša pot v Kilimanjaro National parku se je imenovala Marangu route. Pot nas je vodila mimo treh gorskih koč, Mandara hut na 2720 višinskih metrih, Horombo hut na 3720 m in Kibo hut na 4720 m. Pot je zelo slikovita in poteka po več vegetacijskih območjih, od tropskega, preko afro -alpske vegetacije, visokogorske puščave do polarnega območja.
Pot od vstopa v Narodni park na višini 1990 m je potekala najprej po tropski poti, nato so se drevesa umaknila nižji vegetaciji, na višini 4000 m je postala pokrajina podobna puščavi. Pot se je nežno vzpenjala, bila je prijetna, lahka, polna pogovorov in vznemirjenja. Skupino je spremljalo 28 domačinov, vodnikov, kuharjev, nosačev. Vsi so imeli nalogo, da nesejo našo prtljago, hrano, da nam pomagajo, da bi nas čim več osvojilo goro. V vsaki koči smo imeli obilen zajtrk in še bolj obilno večerjo. Čez dan pa smo dobili »lunch« pakete, za dve malici ob poti. Njihova hrana je okusna, dobra, ob njej nisem imela nobenih prebavnih težav. Vsa skupina je spala na skupnih ležiščih, seveda v kočah brez kurjave, zato so nam naše spalke, ki držijo temperaturo minus 23 stopinj Celzija, prišle še kako prav.
Čudovito razpoloženje celotne skupine se je v koči Kibo hut na 4720 m umirilo. Višina, mraz in pričakovanje je naredilo svoje. Po večerji, ob 20 uri je sledilo spanje do 23 ure in ob polnoči se je začelo tisto, zaradi česar sem se odpravila na pot.
Noč, tema, mraz… In začnemo hoditi. Vse dni me je vodnik postavil prvo v vrsto, češ, da imam ustrezen tempo… torej počasen… hi hi.
Pole, pole… še bolj počasi, zelo je hladno, naporno postaja, zrak se redči, začenja boleti glava, v želodcu se naredi kepa, bruham, hodim in hodim. Ob vsaki pavzi pogledam nazaj, pogledam skupino, vsem je težko, naporno, spijem čaj in že glavni vodnik: «Suzana, we are going, go, go, moving…« In gremo, spet počasi! Hrib je strm, v daljavi, tam spodaj vidim odsev luči v vaseh, gledam gor v zvezde. Noge postajajo težje, malo se mi vrti… a to je torej… ta višina, ko se telo začne upirati, ko bi telo hotelo odnehati, ker je težko! A ne bom, grem naprej, kot tolikokrat v življenju!
Skupina pride ob 6 zjutraj na prelaz Gilmans point na 5685 m višine, ko zagledamo vrh. Tam pred nami je, daleč in neskončno blizu, skoraj ravno izgleda, samo 200 metrov višine. V naših hribih je to lahek sprehod. Hodim, ne sedem več, samo naprej še grem. Po vsakih 10 korakih se ustavim, se naslonim na palice in diham. Diham, lovim zrak! V dolini je dihanje samoumevno, tam zgoraj, pa začutiš, kaj pomeni življenje, kaj pomeni dihati!
In stojim na VRHU! Kilimanjaro 5895 metrov visoko.
Srečna, ponosna, zadovoljna! Diham počasi. Po slikanju sedem, počakam na skupino in uživam v trenutku. Kar sedim, želim zaobjeti ta pogled, namreč, na tej celini ni višje gore! Po licu mi spolzi solza sreče, ne zebe me več, ni mi več slabo, samo je čas, ki se je ustavil!
Šest dni smo preživeli na gori, prehodili smo 70 km in naredili 4300 višinskih metrov. Čudovito popotovanje, ki mi bo ostalo za zmeraj v spominu. Sem izredno hvaležna, da mi je bilo dano, da sem zmogla! Življenje je sestavljeno iz mnogih mozaikov in eden teh mozaikov v mojem življenju je Kilimanjaro.
In za konec… Nikoli pred leti si nisem mislila, da bom jaz, neko navadno dekle, iz Ptuja, stala na vrhu Evrope in Afrike! A moja hribovska prijateljica mi modro pove: «Ovire si delamo v glavi. Vstani, naredi prvi korak in hodi! Če ne boš poskusila, nikoli v življenju ne boš vedela, ali zmoreš!«
In res, v življenju hodimo vsak po svoji poti, a bodimo pogumni in poskusimo, če ima kdo kakšno skrito, tiho željo…