Ko prispemo do prvega melišča si vzamemo čas za kratek počitek. Pogled nam seže do bivaka okoli katerega vidimo, da je kar živahno.
Pri bivaku je križišče poti; ena pelje na Stenar in Kriške pode levo, mi pa zavijemo desno na Škrlatico. Po nekaj minutah se pred nami pojavi veliko melišče, ki ga je potrebno prečiti ali se po njem navpično povzpeti do skalnega grebena. Gora se nam pokaže res v škrlatno rdeči barvi zaradi jutranjih sončnih žarkov in pogled je res nekaj edinstvenega. Ko prispemo do skalnega grebena tam shranimo palice, da nas ne bi ovirale pri vzponu. Malce si oddahnemo saj sonce že kaže svojo moč, kljub višini je tu zelo vroče. Poskušamo varčevati z vodo saj vemo, da je pred nami naporen vzpon, tekočine pa tu ni možno dobiti, če je nimaš s sabo.
Vzpon je bil zelo težek in nevaren, s prostim plezanjem brez varoval, na skalah pa ogromno drobirja, saj je dolga zima in obilica snega pustila za sabo pravo razdejanje in nevarne odseke še posebno za našega novega člana, ki še nima toliko izkušenj s plezanjem kot midva z Stankom. Zaradi velike vročine in napora je Stanka prijel krč v mišici na nogi, kar smo hitro rešili z masažo, saj smo bili tik pod vrhom oddaljeni le še petnajst minut.
Na vrhu smo si čestitali za tako naporen vzpon, saj je to tudi drugi najvišji vrh v naših Alpah, ki meri 2740 m in nima zastonj imena kraljica gora. Po dobrem počitku in zasluženi malici smo se počasi podali nazaj proti dolini. Sonce je res žgalo in nas do dobra dehidriralo, saj je že eden udeleženec ostal brez vode po dobri uri spusta, ostala dva pa sva je imela samo še za zlato rezervo. Kljub izkušenosti o gibanju v takšnih razmerah nismo računali, da bo tura tako zelo zahtevna, saj je gora pri sestopu ves čas stopničasta in noge zelo trpijo ter ves čas delujejo kot amortizerji. S Stankom sva bolj občutila napor glede na najine poškodbe, Branko pa glede kondicije in neizkušenosti.
S težavo smo prispeli do bivaka, se spustili pod njega, kjer nas je razveselila zaplata snega, ob katerem smo si vzeli daljši počitek, s snegom napolnili prazne plastenke ter stalili sneg za trenutno pogasitev žeje, da smo lahko pot nadaljevali naprej proti Vratom .
Po dolgem počitku smo počasi nadaljevali spust. Kljub močnim bolečinam v mišicah in kolenih nam je uspelo v dvanajstih urah se povzpeti in spustiti iz te prelepe gore nazaj v dolino v civilizacijo in z nepozabnimi občutki v spominu na to naporno pot, na katero pride zelo malo planincev, saj ni oblegana tako kot njen sosed Triglav. Prav zaradi tega napora in dolge poti brez planinske postojanke je nekaj posebnega veličastnega.
Ko osvojiš takšno goro si res lahko zadovoljen in pozabiš na vse napore in bolečine ter si jo vtisneš globoko v spomin.
V Vratih smo počivali toliko časa da smo se dobro spočili ter bili pripravljeni za vrnitev proti domu.
Nepozabno doživetje veselja in napora kuje trajne vezi prijateljstva, katerih se kar tako ne da pozabiti, saj planinci dostikrat obujamo spomine o doživetjih na vzponih na srečanja med potjo in na planinskih postojankah. Koliko prijateljev lahko najdeš prav v planinah, ki si bomo dolga leta zvesti in povezani.
Vareja, 4.08.2013
Danilo Milošič