Čas je hitro tekel. Ko smo prispeli do Avstrijskih Dolomitov, se je že danilo. Ker je bilo vseskozi oblačno, nismo videli bližnjih in daljnih vrhov, predvsem Velikega Kleka ali Grosgloknerja, smo pa zato čez dobro uro prečkali italijansko mejo in videli izvir naše reke Drave.

Po dobri uri vožnje se je pred nami pokazala ena najlepših italijanskih dolin s tipičnimi hišami in hoteli, zelo znano smučarsko središče v Italiji Kortina  d Ampezzo. Za tiste, ki še niso bili v Kortini, je bilo to nekaj veličastnega, saj vsak dan ne vidimo v živo proge, po katerih poteka svetovni pokal. To je eno večjih smučarskih središč v Italiji, kjer je mnogo vlečnic, gondol in urejenih smučarskih prog, saj mesto živi od zimskega turizma.

Po krajših postankih in ogledih prelepe pokrajine Italijanskih Dolomitov se megla ni in ni hotela dvigniti nad najvišje vrhove. Skoraj smo že izgubili upanje, da se povzpnemo na 3000 m, ker je pričelo rahlo deževati. Seveda pa izkušeni planinci in vodniki vemo, da je v visokogorju to nekaj čisto normalnega, saj se vreme lahko spremeni vsake pol ure, posebej pa je nestalno vreme v Dolomitih.

Ko smo prispeli do naše izhodiščne točke, to je najvišji cestni prelaz v Evropi Passo (Pordoi 2239 m), in ko je bilo konec vožnje z avtobusom, nas je pozdravilo pravo sončno dopoldne.
Na hitro smo se opremili, si nadeli nahrbtnike in se peljali z gondolo do višine 2950 m, od koder smo pot nadaljevali peš.

Zadnja gondola je peljala v dolino ob 17. uri, zato  nam je skoraj zmanjkalo časa za osvojitev našega cilja. Odločili smo se, da bodo postanki kratki, tempo pa nekoliko hitrejši, saj bomo le tako lahko dosegli svoj cilj. Oblaki nam še zmeraj niso dali pogleda na okoliške vrhove, nizek pritisk pa nam je še dodatno pomagal pri odvajanju tekočine – znojenju.
Vsi udeleženci so bili enotni in imeli en sam cilj, osvojiti najvišji vrh pogorja Seela Piz Boe (3151 m), kar nam je po rekordnem času uspelo.

Ko sta vodnika Danilo in Branko videla naše izmučene obraze in preznojene gornike na vrhu gore, smo se jima skoraj zasmilili. Kot se spodobi za pravega  planinca, je bil najprej na vrsti krst, nato čestitke ter zaslužen počitek in nekaj hladne tekočine iz hmelja, ki tu gori ni poceni pa vendar ima drugačen okus.

Po dobrem počitku in fotografiranju smo že bili pripravljeni na spust proti gondoli in našemu avtobusu. Pot proti domu je potekala bolj počasi, saj smo si vzeli več časa za postanke in klepetanje, domov smo se vrnili v prvih urah po polnoči.

Planinci smo se v mislih vračali k prelepemu doživetju, lepi pokrajini, ki nam sicer ni dala ogleda v celoti, pa vendar je bilo kaj videti in doživeti. Nekateri so bili prvič v stiku z visokimi gorami, saj vsak dan ne hodimo na višino 3000 m, zato je bil to za nekatere pravi planinski podvig.

Ob tej zgodbi bi vam rad povedal še to ... gore so nekaj najlepšega in veličastnega, kar lahko človek doživlja, se sprošča in uživa v še ne okrnjeni naravi.

Vse tiste, ki bi radi z nami delili te lepote narave, vabim, da se nam pridružite pri naslednjih gorniških doživetjih.

Vodnik PD naveza
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.