Zelo hitro se je bližal datum odprave na Mont Blanc, zato so potekale še zadnje priprave, dopolnjevanje in pregled potrebne opreme, planinske karte ter navodila planinskih prijateljev, ki so že stali na strehi Evrope.

Težko pričakovani dan je napočil, vendar vreme ni bilo najbolj ugodno za ta podvig, zato smo se odločili, da bomo odpravo preložili za en dan.
Celotna odprava se je zbrala 23.08.2008 ob 19. uri na Ptuju. Po pregledu opreme in hrane smo se odpeljali proti mejnemu prehodu z Italijo. Pot skozi Italijo in Francijo je trajala vso noč, tako smo prispeli v Francijo v mesto  St. Gervais  pod mogočno goro Mont Blanc ob 6. uri zjutraj. Po skromnem zajtrku z jabolki in sendviči smo čakali na vlakec z zobato železnico, ki je prispel ob 8. uri ter nas popeljal po prelepi pokrajini iz višine 584 m na višino 2380 m na končno postajo Nid d Aigle, kjer smo si oprtali preteške nahrbtnike ter se podali do koče Aiguille du Gouter (3817 m).

Po dolgi in naporni sedemurni hoji, zadnjih tisoč metrov z derezami, smo prišli do zelo poledenele in z jeklenicami opremljene poti. Ponekod smo si prehode iskali sami  in tako prispeli do zavetišča Aiguille du Gouter na višini 3817 m. Kar precej izmučeni, še posebej od neprespane noči, smo se namestili pri še prosti mizi v enem izmed kotov. Na takšni višini človek nima teka pa vendar mora nekaj pojesti in popiti, da ne pride do dehidracije. Vsi smo si želeli malo leči in si odpočiti od dolge vožnje in napornega vzpona, vendar to ni bilo mogoče. 

Kljub rezervaciji za spanje ni bilo iz tega nič, saj so imeli prednost francoski in italijanski vodniki z navezami. Naša rezervacija za spanje kot tudi druge slovenske je bila nična kljub plačilu za spanje oziroma bivanje v zavetišču. Bili smo zelo razočarani nad takšnim ravnanjem osebja v zavetišču, saj s plačanim spanjem nismo dobili niti odej, kaj šele prostora za počitek. Pa vendar ... pravi planinec preživi za dosego svojega cilja marsikaj. Do skromne večerje smo tako malo klepetali o vzponu do zavetišča, v mislih pa smo že bili na jutrišnjem velikem trenutku vzpona na Belo goro, ki je vzela že veliko življenj.
Pri večerji smo imeli srečo, da smo dobili mizo, ker je vsi niso, Slovencev nas je bilo preko dvajset. Kljub utrujenosti smo bili vsi veseli in sproščeni, ko pa je nekdo od prisotnih iz Kranja ali Ajdovščine odprl Laško pivo, ga nihče ni mogel piti, verjetno zaradi višine.

Okrog desete ure se je gneča v zavetišču malo razredčila in že je vsak posameznik iskal svoje  mesto, kjer si bo lahko vsaj malo pretegnil noge in zravnal hrbet. Vsi sedeži so bili še zmeraj zasedeni, saj se ljudem, ki so imeli spanje na pogradih, ni nikamor mudilo, mi smo pa komaj čakali, da se uležemo kamorkoli, samo da si zravnamo hrbet in si vsaj malo odpočijemo.

Končno smo si priborili svojo staro mizo, pri kateri smo imeli nahrbtnike, ter smo poskušali malo zadremati. Dogovorili smo se, da bodo eni spali na mizi, drugi pa na klopi in pod mizo. Sam sem bil pod mizo, kjer je bilo največ prostora.
Kljub temu, da je bilo v tej sobi, ki ni bila ogrevana, okrog trideset do štirideset ljudi, je bila  temperatura okrog ničle. Zunanja temperatura pa je kazala okrog -25 stopinj celzija. V takšnih razmerah ni bilo mogoče zaspati.

Zjutraj nas je ob enih dvignil na noge naš vodnik Marjan Kukovec ter nam dejal, da je čas za odhod na vrh gore. Dobro je bilo, da smo si nahrbtnike pripravili že zvečer pri luči, ker je bila sedaj naša edina luč naglavna svetilka. Hitro smo se opremili, nadeli dereze in oblačila, ki so nas ščitila, kot smo pozneje ugotovili, pred močnim mrazom in vetrom.

Navezali smo se na varovalno vrv in v gosjem redu z lučkami na glavi odrinili proti želenemu cilju. Po dobrih treh urah mraza in hudega vetra, temperatura je bila za deset stopinj nižja, kot je kazalo zaradi vetra, okrog – 35 stopinj, smo prispeli do bivaka, ki pa je bil tako hladen kot je bilo zunaj, njegova prednost je bila v tem, da v njem ni pihalo.

Preden sem stopil v bivak, mi je sunek vetra odpihnil iz čelade čelno svetilko,
na srečo imam zmeraj s sabo rezervo. V bivaku bi moral vsak nekaj popiti in pojesti, vendar smo kmalu ugotovili, da je vse, kar smo imeli zraven, zmrznilo od hudega mraza. Čokoladice smo si raztopili v ustih, prav tako tudi led, služil nam je namesto tekočega napitka. Po polurnem počitku v bivaku  Dome du Gouter (4304 m) smo nadaljevali vzpon proti vrhu. Premikali smo se zelo počasi, saj je bil največji problem pomanjkanje kisika v zraku, poleg tega pa smo bili utrujeni od vožnje in dveh neprespanih nočeh.

Zunaj se je pričelo svetlikati, izza visokih gora pa se je že videlo vzhajajoče sonce. Vrh se nam je zdel zelo blizu, mislili smo, da bomo na njem stali vsak čas, vendar se nam je za vsakim grebenom bolj odmikal.
Med hojo sem premišljeval, ali je vse to vredno toliko truda, napora, da človek iztisne iz sebe še zadnje atome moči za dosego nekega cilja.
Večkrat mi je v glavi prešinila misel na vrnitev v zavetišče, da bi tam počakal svoje prijatelje, vendar je bila volja po osvojitvi največje gore Evrope močnejša od trenutnega stanja. Hodili smo po samem grebenu gore, kar je zelo nevarno. To se je izkazalo še isti dan, le nekaj sto metrov stran od nas, ko je plaz pokopal pod seboj petnajst planincev iz različnih držav.

24. avgusta 2008 ob 9.30 uri se nam je nasmehnila sreča po dobrih sedmih urah hoje, saj se nam je uresničila velika želja. Stali smo na gori, ki v svetu nekaj pomeni, kljub vsem težavam, ki so nas spremljale.

MONT BLANC (4810 m), imenovan v prevodu tudi BELA GORA, je zares veličasten. Seveda so najprej sledile čestitke našega vodnika Marjana, nato obvezen krst in šele potem ogled. Daleč naokrog je bila sama belina. V prelepem sončnem dopoldnevu smo videli tudi zelo oddaljen Mate Horn v Švici.
Ker je veter še zmeraj pihal zelo močno, se nismo dolgo zadrževali na vrhu. Po krajšem postanku smo se pričeli vračati proti bivaku in zavetišču, kjer nas je čakala odložena oprema.

Do zavetišča (3817 m) smo se vrnili v polovičnem času vzpona. Tu smo na hitro pospravili opremo nazaj v nahrbtnike, ki so postali zelo težki, se namalicali in krenili v dolino prozi zobati železnici. Če ne bi pravočasno prišli do odhoda vlaka, bi morali pot v dolino nadaljevati peš. Okrog tristo metrov proti železnici so nas spremljali kozorogi, bili so kot udomačeni in nam delali družbo.
Do vlaka smo prispeli v zadnjih minutah, zelo utrujeni po napornih treh dnevih.
Vkrcali smo se na vlak in se odločili, da bomo iztopili pri planinski koče Bellevue (1794 m) ter tam prespali.

Ker v Franciji redkokdo govori nemško, kar gre nam dobro od jezika, angleščina pa bolj slabo, smo se na začetku težko pogovarjali, kaj bi radi. Kaj kmalu smo dobili sogovornika v nemškem jeziku in to nam je bilo v veliko pomoč.
Dobili smo zelo lepo opremljeni sobi s tušem, kar smo še posebej potrebovali po treh dneh. Ko smo se osvežili in preoblekli, je minila naša utrujenost. Sklenili smo, da si privoščimo zasluženo dobro večerjo in seveda nekaj, kar spada zraven po večerji, za dobro voljo.
V ponedeljek zjutraj smo se prebudili v hladno in megleno jutro. Po obilnem zajtrku smo spakirali svoje stvari, se poslovili od prijaznih Francozov in se z zobato železnico odpeljali v dolino do mesta St Gervais, kjer nas je čakal prevoz.

Med potjo proti domu smo se odločili za ogled mondenega mesta Schamonix, ki leži na višini 1035 m.
Na vsakem koraku je bilo čutiti, da gre za pravo planinsko in turistično mesto pod najbolj obiskano goro Evrope, Mont Blancom, ne samo za planince ampak tudi za smučarje z neštetimi smučišči v okolici. Po ogledu mesta in nakupom spominkov smo se odpravili preko Italije proti Sloveniji.
Med potjo smo se še ustavili in uživali v prekrasni pokrajini, ki je drugačna od naše. Vsak najmanjši travnik ali njiva ima namakalni sistem, kar je za kmetijstvo veliki napredek pri pridelavi hrane.

Okrog 19. ure  smo prečkali mejni prehod z Italijo, že smo bili v Sloveniji in drveli proti Postojni, Ljubljani in Ptuju.
V poznih večernih urah smo prispeli na Ptuj, kjer smo se poslovili, ter z lepimi občutki, polnimi užitkov, odhajali vsak proti svojemu domu z željo, da takšno odpravo ponovimo na kakšno drugo goro in z drugimi udeleženci.

Seveda pa je najbolj važno, da smo prispeli domov, vsi brez poškodb, živi in zdravi.

Danilo MILOŠIČ