Ob osmi uri smo se ustavili na bencinski črpalki, natankali avtomobil in popili kavico ter povprašali Avstrijce, kakšno je vreme v okolici Gossglocnerja. Vsi so zatrjevali, da je deževno, megleno in da je najbolje, če se vrnemo in poizkusimo kdaj drugič, saj ne bomo videli nič zaradi megle. Pravijo, da trma ni dobra. Pa vendar je prevladala misel, da vsaj poizkusimo priti do podnožja gore in se šele takrat obrnemo nazaj, če bi bile vremenske razmere neznosne.
Po dobrih dveh urah vožnje smo že drveli skozi mesto Lienz in prišli na naš cilj oziroma na izhodiščno točko, vas Kals, kjer smo parkirali pri koči Lucknerraus na 1918 m, in se planinsko opremili. Vreme se je izboljšalo, prenehalo je deževati, megla pa se je pričela dvigati.
Po dobri uri zmerne hoje smo prispeli do druge planinske koče Lucnerrhute (2241 m), kjer nas je pričakal prijazen lastnik, ter nam dal praktične in zanimive napotke za nadaljevanje poti. Iz megle je posijalo sonce, mi pa smo si privoščili zasluženo malico ter občudovali prelepo gorsko naravo.
Ker so bili vsi vrhovi zasneženi, snežna odeja je namreč segala zelo nizko, smo se odločili, da turo izpeljemo v dveh skupinah. Ena skupina je šla do koče Studlhute, ki je na višini 2802 m, in tam prespala, druga skupina, tehnično opremljena za zimske razmere, pa je poskusila priti do koče Erzhog – Johann hute na višini 3454 m in od tam nasledji dan poskušala osvojiti vrh Grossglocnerja.
Po počitku smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je imela dosti lažje delo, saj ji ni bilo treba gaziti po visokem in južnem snegu. V dobrih dveh urah in pol je že bila na cilju, kjer je prespala.
Druga skupina je imela zelo težko nalogo, saj je morala premagovati različne ovire, od mehkega snega, ki se je vgrezal, do prehodov, preko katerih so tekli potoki in slapovi topečega se snega, in snežnih razpok, ki so se pojavljale iznenada, kar je izredno nevarno, saj smo ves čas morali bili v navezi, zato je bil tempo zelo počasen.
Tik preden se je pričelo mračiti, smo prispeli na naš cilj za ta dan Erzh – Johan hute (3454 m), kjer smo prenočili. Zvečer se je vreme spet poslabšalo, pričelo je rahlo deževati in spustila se je gosta megla. Seveda v koči tega nismo občutili, saj je bilo prijetno toplo in živahno. Seznanili smo se tudi s skupino iz sosednje Hrvaške, ki je prišla iz Varaždina. Ker smo bili zelo utujeni, smo rano legli k počitku, saj nas je naslednji dan čakal zelo zahteven vzpon. Upali smo lahko le, da nam bo vreme naklonjeno. Vsi v koči smo bili enotnega mnenja, da bo potrebno zjutraj startati zelo rano, okrog šeste ure. Z Brankom sva si najela sobo z dvema ležiščema ter od utrujenosti hitro in trdno zaspala. Seveda pa se je najin spanec prekinil okrog enajste ure, ker sva pozabila izklopiti CB postajo, s katero sta bili povezani obe skupini. Postaja se je pričela oglašati v nemškem jeziku in midva sva v spanju mislila, da se je potrebno vstati in odriniti na pot. Šele čez nekaj časa sva ugotovila, da se je vklopila najina postaja. Ura je bila komaj enajst. Ugasnila sva postajo in mirno zaspala do jutra.
Kot smo se dogovorili, so prve naveze ob šesti uri zjutraj že krenile od koče proti vrhu. Zunaj je bila gosta megla, spraševali smo se, če je smiselno v takem vremenu izzivati usodo. Ob sedmi uri so že vse naveze, razen naše, odšle proti vrhu. Z Brankom sva se odločila, da za vsako ceno ne bova nadaljevala in tvegala, videla bova do kje je še varno in možno priti v takšnih razmerah. Pri hoji sva slišala samo glasove, videlo pa se ni nič zaradi goste megle.
Po dobri uri hoje zelo navpično z derezami sva slišala, da nekdo prihaja proti nama, zato sva postala še bolj previdna, saj so glasovi prihajali od zgoraj, kar je v takšnih razmerah zelo nevarno za snežni plaz ali padec. Vidljivost je bila kakšnih pet metrov, naklon pobočja pa okrog 80 stopinj. Čez kakšnih deset minut je pred nama stala angleška naveza, ki si na začetku skal ni upala dalje in se je vračala v kočo. Malo smo se pogovorili, povprašala sva, kako je zgoraj. Rekli so, da se megla dviguje in je zelo ledeno, zato je potrebno stoprocentno varovanje.
Ko sva prispela po dveh urah gaženja po mehkem snegu do prvih železnih drogov, dohitiva hrvaško navezo, ki je obtičala pri prvem drogu. Pogledala sva vrvi in jih vprašala, zakaj ne gre naprej. Ugotovila sva, da so reveži brez osnovnega planinskega znanja, niso si znali narediti niti osnovnih vozlov za varovanje, kaj šele se varovati, zato niso upali naprej in ne nazaj. Na hitro sem jim povedal in pokazal, kako se je potrebno varovati, če hočejo do vrha in nazaj prispeti vsi varno.
Greben malega Grossglocnerja je v resnici zelo izpostavljen, še posebej če je leden, varovanje pa nujno potrebno. dobrih štirih urah in pol nam je uspelo osvojiti vrh te zelo zahtevne gore.
Na vrhu smo se zadržali le toliko, da smo se poslikali, saj je pihal močan veter in potrebno se je še bilo vrniti isti dan v dolino. To je bil do sedaj naš najvišje osvojeni vrh Evrope, ki meri 3798 m.
Pot navzdol ni bila nič lažja kot gor, saj je bilo na določenih mestih prostora za srečanje samo za enega človeka, kar avstrijski vodniki težko sprejmejo, saj se počutijo več od ostalih in izsiljujejo prednost, kar smo občutili tudi mi.
Ker je sonce poskušalo ugnati meglo, je s svojimi žarki topilo sneg, tako da je spust oteževal mehak, južni, globok in spolzki sneg.
Pri koči smo se ustavili samo toliko, da smo nekaj malega popili in pojedli, nato pa se odpravili po snežnem grebenu z obilico slapov in potočkov proti dolini.
Na približno 2600 m smo sneli dereze in korak je bil takoj lažji. Pred nami se je odpiral lep razgled, dolina se je kopala v popoldanskem soncu brez snega.
Na parkirnem prostoru pri koči Lucknerraus nas je že pričakovala druga skupina, ki je imela dosti lažjo in krajšo nalogo, vendar prav tako zanimivo.
V vasi Kals smo si ogledali pokopališče, kjer je nagrobnik vsem gornikom, ki so se ponesrečili na Grossglocnerju.
V poznih večernih urah smo prečkali mejni prehod Ljubelj in pot nadaljevali po novi avtocesti iz Gorenjske proti Ptuju.
Novo doživetje, nov uspeh in osvojitev najvišje gore Avstrije, ki je bila hkrati tudi priprava in aklimatizacija za naš naslednji cilj Mont Blanc (4810 m), nam bodo ostali v zelo lepem spominu.
Avtor in član odprave:
Danilo MILOŠIČ