Že več let smo se prijatelji pogovarjali in dogovarjali o vzponu na to prelepo goro,vendar nam je vedno nekaj preprečilo ta podvig; ali vreme ali čas tako, da nam je sedaj končno uspelo uskladiti termin in tudi vreme nam je služilo.

Za vzpon smo se odločili rano zjutraj, zato smo že prvi dan v večernih urah prispeli v Aljažev dom v Vratih.

Dom je bil zaseden do zadnjega kotička tako, da je bilo zelo živahno. Ogromno je bilo Čehov kar en avtobus Poljakov, Nemcev in Angležev, srečali pa smo tudi Ptujčane. Po večerji in klepetu ob zlatorogu ter načrtih za naslednji dan smo se odločili, da kar rano gremo k počitku, saj nas drugi dan čaka naporna in dolga pot po žgočem soncu.

Noč je hitro minila in že je bila ura štiri, ko smo se po tihem pripravili za turo, pospravili za sabo ter že korakali z lučkami skozi gozd. Ker je bila še trda tema in še kar prijetno hladno, smo se kar hitro vzpenjali. Po dobri uri in pol se je že pričelo svitati tako, da smo ugasnili baterije ter se znašli že izven gozda v ruševju. Po kratkem postanku so nas že pozdravili prvi sončni žarki ter nas opozorili, da bo dan zelo vroč. Ko zapustimo ruševje stopamo po gruščnati poti in pazimo, da je korak trden in siguren, saj je zima bila zelo dolga in je bilo na poti ogromno drobirja in tudi večjega kamenja, zato smo morali paziti na vsak korak.

PD Naveza je v letu 2012 organiziralo pohod po Dolomitih. Pohod je bil zamišljen v dveh skupinah po lažji in zelo zahtevni poti. V sredini poletnih počitnic in dopustov se je v Dolomite podala manjša skupina zanesenjakov. K naši odpravi so se z veseljem pridružili člani PD Hakl iz Trojice. Našo pot smo pričeli na Ptuju, od koder smo se odpeljali proti Ljubljani, kjer smo pobrali še ostale člane odprave, naš skupni cilj pa je bila Tofana di Rozes. Zaustavitev in obvezno pitje jutranje kavice smo opravili v Jesenicah napolnili kombi in se podali proti Kranjski Gori, Trbižu in Italiji. Po predstavitvi članov odprave in veselem pogovoru o planinah je pot hitro minila, saj smo ob tretji uri zjutraj bili že krepko med Italijanskimi vršaci. Okrog sedme ure zjutraj smo si že ogledovali Cortino, mondeno mesto alpskega smučanja, proge za svetovni pokal, okrog Cortine pa same vabljive tri tisočake ter druge manj zahtevne poti na vrhove.

Člani PD Naveza smo se 25. in 26. februarja 2012 odpravili na zimski pohod na Kredarico. Sobotno lepo in toplo jutro nas je pričakalo v dolini Krma, do koder smo se pripeljali z avtomobili. Na parkirišču je bilo že precej vozil, saj je bilo glede na lepo napoved sklepati na množičen obisk planincev. Pohod smo pričeli v zmernem tempu po poti skozi gozd, ki je bila zaradi pomladnih temperatur precej razmočena. Sneg višje pa je bil prav prijeten za hojo, zato vse do Pastirske koče ni bilo potrebe, da bi si nadeli dereze. Med potjo smo srečali nekaj pohodnikov v obe smeri, eden od njih, ki se je vračal v dolino pa nam je priporočal vzpon na Kredarico na razpotju nad Pastirsko kočo po desni poti.

Njegov napotek se kasneje ni izkazal za dobrega, saj je bila pot po desni strani precej manj shojena, zaradi prisojne lege pa v visokih temperaturah še toliko bolj naporna.

Ob lepem sončnem vendar mrzlem oktobrskem vremenu smo se planinci PD Naveza podali na naš planirani izlet po Krasu. Kraška burja nam je svoje zobe pokazala že na počivališču Ravbarkomanda, kljub sijočemu soncu se nam je veter zarezal globoko pod oblačila. Ker pa smo planinci pripravljeni na razne vremenske razmere nam to ni delalo prevelikih težav saj smo bili dobro opremljeni in pripravljene tudi na hujše razmere.

Z mojim prijateljem in vodnikom Borisom smo se dobili na odcepu avtoceste za Socerb od koder smo se odpeljali, do najnižje ležeče planinske koče v Italiji v vasi Boljunec, ki je bila nekdaj slovenska in od koder vstopimo v narodni park Glinščica po italijansko Rosandra po imenu reke Glinščice enega najlepših kanjonov tu okrog.

Po dolgoletnih željah se nam je vodnikom PD Naveza končno uspelo udeležiti odprave na Belo Goro – Mont Blanc (4810m), ki jo je organiziralo PD Naveza Videm pri Ptuju.

Priprave so potekale že v letih 2007 in 2008, saj je za takšen podvig potrebna vrhunska kondicija in premagovanje pomanjkanja kisika. Z društvenim prijateljem Brankom Forstneričem sva tako bolj intenzivno pričela kondicijske vzpone v letošnjem letu 2008.

Poleg rednih pohodov, ki sva jih vodila v PD, sva za svoj aklimatizacijski vzpon izbrala 3798 m visoki GROSSGLOCKNER, na katerega sva se povzpela 26.06.2008. Ta zelo zahteven vzpon nama je uspel v dveh dneh.

Za priprave  in aklimatizacijo  odprave na Mont Blanc je Grossglocner najbližja in najbolj zahtevna tura v naši bližini. S prijatelji smo se na zelo zahtevno turo pripravljali  kondicijsko vse leto, Grossglocner pa je bil naša že dolgoletna želja, le odločiti se je bilo potrebno, kdaj stopiti nanj in ga osvojiti.

Za turo na Grossglocner smo določili datuma 25. in 26. junij. Mala skupinica se je v ranih jutranjih urah odpravila na pot proti Karavanškemu predoru v smeri Lienza in naprej proti vasi Kalsu. Megleno in deževno vreme nam ni dajalo veliko upanja, da bo v Avstriji lepše vreme in da nam bo podvig uspel.

Po posvetovanju smo se vodniki odločili, da letos našim pohodnikom pokažemo malo drugačne gore od naših Dolomitov. Tako je bil planiran za 18. avgust 2007 pohod v Italijanske Dolomite. Seveda so priprave za to dolgo in naporno turo trajale že od začetka leta. Evidenčnih prijav je bilo za veliki avtobus, vendar so se prijavljeni nenehno odjavljali in prijavljali, tako da je bilo končno število 30 članov.

Kot je bilo dogovorjeno in razvidno iz vabila – plakata, smo krenili na našo dolgo pot ob drugi uri zjutraj. Na avtobusu smo pričeli veselo kramljati, nekatere pa je prijel še spanec.
Z novejšim avtobusom je bila vožnja zelo prijetna in tako smo hitro prečkali mejo med Slovenijo in Avstrijo.

Plan pohodov

Največkrat prebrano